V soboto, 2.6.2012 se nas je 11 pogumnih članov našega kluba odločilo, da se pridružimo 16 članom drugih gorenjskih KZA, ob tradicionalnem srečanju na Golici.
Zbrali smo se na Planini pod Golico in se spraševali: Ali gremo, ali ne gremo. Ovira je bil pogled v nebo, kjer se oblaki, napolnjeni z dežjem, niso želeli umakniti soncu. Pa vendar, odločitev je padla in smo šli. Hodili smo po blatnih potkah, med drevesi, ki so še dodatno poskrbela za naravni tuš, po ovčjih stezicah, kjer so nas pričakale malce razmočene, a še vedno prelepe narcise, pogačice, planinski mah in še mnogo drugih razneženih cvetlic, ki so bile verjetno presrečne, da jih tudi v takem vremenu kdo obišče.
Ko smo se podali proti vrhu Golice, na višino 1835 m, se je pršenju iz oblakov pridružil še veter in mraz, megla je postajala gostejša, čeprav se nam je zdelo, da nas morda na vrhu le pozdravi sonce. A zaman! Kljub vsemu, vrh je bil dosežen, veselje v srcih nepopisno, dobra volja na višku. Čeprav je razgled segel samo od enega člana k drugemu in nismo videli čudovitih kulis, ki jih po pripovedovanju članov, ki so že bili tukaj, ponudi Golica, nam ni bilo žal, da smo v tistem trenutku skupaj tam, točno na tistem kraju. 
Sledil je spust do koče na višino 1582 m, kjer smo se preoblekli, se okrepčali in strnili vtise naše tokratne dogodivščine. Z radostnimi občutki smo se vrnili v dolino. Spet smo dokazali, da smo skupaj močni in marsikaj zmoremo. Vsak posameznik je na svoj način prispeval, da nam je uspelo, pa naj bo to naša »materinska« članica, ki je poskrbela, da smo bili vsi primerno obuti in oblečeni, da nismo bili lačni, ali naša najmlajša, ki s svojimi rosnimi leti dokazuje, da zmore toliko kot mi, pa tisti, ki se trudijo, da se nihče ne izgubi ali zaostane, pa naši fotografi, ki poslikajo nas in še kaj, pa orgličar, ki nam na ustnice privabi pesem, in seveda naši veterani, ki nam s svojo udeležbo dokazujejo, da življenje z abstinenco res dobi novo dimenzijo.
Naše druženje se je zaključilo z odlično in zanimivo juho našega veterana, pa seveda s kavico ob čudoviti, še topli pehtranovi potici, za katero je poskrbela naša članica.
Cvetka
