V petek, 18.5.2012 smo se podali proti našemu tabornemu mestu v Boršt nad Koprom. Naš načrt je bil druženje s prijatelji in spoznavanje struge reke Dragonje in okolice.
Iz vasi, ki so razpotegnjene po grebenih gričev nad morjem, lahko občudujemo Koper, Trst in ob lepem vremenu tudi celoten Tržaški zaliv. Peljemo se skozi vas Boršt, nedaleč stran se nahajajo obsežni vinogradi Agrarije, sredi med njimi pa naš Lovski dom Marezige.
V rimskem obdobju se je tukaj nahajalo naselje Elpidium. To področje je bilo nekoč močno poraščeno z gozdovi. Ime Boršt torej sploh ne preseneča. Tukaj naj bi se rodil Sv. Nazarij, prvi koprski škof in zavetnik Kopra. V vasi še danes stoji cerkev Sv. Roka in Sebastijana, ki izvira iz 13. stoletja. Je podružnica cerkve v Truškah. Med 2. svetovno vojno je v okolici Boršta (bunker, oddaljen 30 minut hoje iz središča vasi) delovala Komanda mesta Koper. V vasi so tekom vojne vaščani rešili sestreljenega padalca Charlesa Daughertya. Po vojni so vaščani zgradili zadružni dom in kasneje tudi odkupno mesto, kjer so lahko prodajali svoje pridelke zadrugi in kasneje tudi Agrariji. Električni tok je bil v vas napeljan leta 1954. Do leta 1965 je v vasi delovala osnovna šola, ki še danes kot stavba stoji in je ena največjih v vasi. Vodovod je bil speljen leta 1990.
Iz ure v uro je bila naša skupina večja. V soboto zjutraj smo bili torej zbrani: 6 veteranov, naš klubski deklič, 14 članov in dva psa, v soboto popoldan pa se je udeležba zamenjala v 7 veteranov, naš deklič, 13 članov in dva psa.
S kančkom sramu moram priznati, da mi je naše Primorje neznanka, zato sem se še toliko bolj veselila tabora. Nekaj kilometrov od obale smo se znašli med vinogradi na grebenu griča nad Koprom. Najbolj od vsega me je veselila tišina izven naselja. V domu ni bilo ne radia ne televizije, kar sploh ne bi opazila, če se ne bi eden od nas na glas veselil tega. Kot na vsakem taboru je vsak poprijel za delo in kmalu je zunaj gorel ogenj, na katerem se je kuhalo v kotlu, na mizi pa je dišala božanska kava. Vsaka gospodinja je prinesla svojo pogačo in bila vesela pohvale okuševalcev. Klepet in veselje ob snidenju s prijatelji se ni ustavilo od prihoda do odhoda. Smeh pri izbiri prostora za spanje je sprožal salve smeha. Od postavljanja šotorov, postelj v kombiju, na mizah v jedilnici, na tleh v jedilnici, do VIP sob v nadstropju, spanje na izbiro. Pa malo sprehoda za večerjo, sončni vzhod, pa malo sprehoda za zajtrk, pa kava. Potem pa pot.
Nihče od udeležencev ni vedel v kaj se spušča, saj smo pozabili, da je naš vodnik tabornik, željan avantur. Pa tudi kuhar, blagodejen član naše skupine, ki pa ne bi bil tak, če ne bi imel ob sebi partnerja, ki mu je vdan, ga podpira in ga ima rad. Menda smo bili večino časa izgubljeni, ampak v tem smo mi vendar umetniki, po drugi strani pa se je v skupini slišal stavek, da, »če ne veš kam greš, ne moreš biti izgubljen«, ha, ha, ha,...Kot vidite, smo se našli, tako in drugače. Zato smo danes boljši in pametnejši. Smo pa tudi bogatejši za doživetja, ki so nam bila dana.
Pot je bila nekaj časa tlakovana, kar je še zapuščina Rimske province, vendar se je kmalu spremenila v stezo, potem pa samo še v sledi. Ugotovili smo, da smo pravi stezosledci in željni avantur kot naš vodič. No, če sem čisto natančna, je imel tudi dva pomočnika. Na celotni poti, ki je prvi dan trajala približno pet ur, drugi dan pa tudi nekaj takega, smo ugotavljali, kakšne znamenite podrobnosti je izoblikovala narava in kaj vse nam res ponuja in daje, če le hočemo. V koloni eden za drugim, ki se je občasno nekoliko raztegnila, smo klepetali in si ogledovali primorski svet.
Kljub temu, da smo starostno precej razpotegnjeni, da smo po aktivnosti precej različni, da so eni maratonci, drugi pa ne, smo hodili kot bi bili vsi športniki. Brez pripomb in slabe volje, zgolj z mislijo, kako lepo nam je skupaj. Naši veterani so za nas vzgled, ker že uresničujejo idejo o prijateljstvu, ki se rodi med rehabilitacijo v klubu.
Ugotovili smo, da kljub šibkemu toku, Dragonja zna osvežiti utrujenega človeka, da te prijatelji opozorijo na posebnosti v naravi, ki jih sam ne bi opazil in sam delaš prav tako, da ob prijateljih čas mine kot bi trenil. Smeh in orglice so se razlegale po dolini Dragonje tista dva dneva.
Ogledali smo si Istrsko hišo, obnovljen mlin ob Dragonji, zgoraj omenjeni bunker ter izsušene struge pritokov, trud prebivalcev, da bi ohranili obdelovalne površine kljub težkim razmeram.
Soglasni smo bili, da ne znamo tržiti lepot Slovenije, pa tudi, da v nasprotnem primeru ne bi doživeli tega, kar smo.
Ob večerih se je orglicam pridružil tudi zvok kitare. Ker mi je glasba posebej draga, sem hvaležna prijateljem, ki nam na tak način popestrijo druženje.
Zame je bil eden najmočnejših vtisov sprehod ob obali v Kopru, ki ga je z nekaj besedami opisala naša članica: MEDITACIJA NA OBALI OB SONČNEM ZAHODU S PRIJATELJI.
Tudi učenje življenja z domačimi prijatelji – psi ima svoj pomen. Prilagajanje drug drugemu je ključnega pomena pri veliki skupini in živali nas včasih naučijo več o nas samih, kot smo pripravljeni priznati.
Kot aktivna članica bi se rada zahvalila vsem udeleženim, pa tudi vsem, ki so mislili na nas, saj morajo vedeti, da smo tudi mi imeli v mislih vse, ki se niso mogli udeležiti našega tabora. Rada bi poudarila, da premalokrat povemo eden drugemu, da se imamo radi, da cenimo trud in požrtvovalnost vsakega posebej. Vedeti moramo, da celoten mozaik skupine izgubi formo, če manjka le en delček celote, zato je posebej pomembno to, da skrbimo zase, z nič manjšo skrbjo pa tudi eden za drugega.
"Sčasoma postanejo prijateljstva tako vtkana v naš vsakdan, da pogostokrat pozabimo, kako so se rodila, kako zelo se zanašamo nanje, kako neverjetno veliko nam pomenijo in kako dragocena so." (Daphne Rose Kingma)
Vse vas imam rada.
Cvetka
