sreda, 14. november 2012

TABOR POGORELEC 2012

Martinov vikend, ki smo ga preživeli v Polharskem domu v Kočevskem rogu, se je za nekatere izmed nas začel že dopoldan, ostali pa smo se iz Gorenjske opravili po končanih službah. Na lep sončen dan smo se pripeljali na (navidezni) konec sveta. Sredi gozda nas je pričakala urejena koča, kjer je bilo zaradi odprtega ognjišča prijetno toplo, pred njo pa nasmejani obrazi. 




Popoldan nam je minil ob pripovedovanju zgodb, življenjskih izkušenj in druženju s prijatelji. Za večerjo smo si pripravili okusna nabodala, ki smo jih sami spekli, večer pa se je ob pripovedovanju šal in anekdot zavlekel v noč. Prenočili smo na skupnih ležiščih in čeprav je bila noč zelo hladna, smo se zjutraj zbudili nasmejani in polni energije. Po zajtrku so se nam pridružili še tisti člani, ki so nas obiskali samo za en dan. Skupaj smo se odpravili na bližnji hrib, ki je hkrati tudi priljubljeno mesto za jadralne padalce. Po pohodu nas je v koči čakala odlična obara, ki sta jo strokovno pripravila Zvone in Luča, tako da jima je bila kmalu oproščena neudeležba na pohodu. 

Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo preostanek dneva izkoristili za športne igre in ogled Baze 20, bližnjega partizanskega barakarskega naselja. Pri naši Martinovi pojedini so mizo krasili na ognjišču pečeni piščanci. Tudi ta večer nam je hitro minil, družba in energija sta bili ravno pravšnji. 




Naslednji dan smo najprej obilno zajtrkovali, nato pa smo se odpravili po Polharski poti, ki nas je vodila skozi neobljuden Kočevski gozd. Srečali nismo nobene divje živali, niti polha in niti medveda. Verjetno so se vse pametno umaknile, ko so zaslišale smeh in pogovor skupine ljudi. Med sprehodom so nekateri nabirali mah za jaslice, drugi pa smo se spoznavali s kraško pokrajino. Po sprehodu so sledile priprave na odhod in čiščenje koče, potem pa vožnja proti domu. Nekateri so izkoristili preostanek dneva za namakanje v Dolenjskih toplicah.

Vikend je prehitro minil. Kljub mrazu in mrzli vodi nas je dva dni grelo sonce, predvsem pa dobra družba. Zahvaljujoč odličnim kuharicam in njihovim sladkim dobrotam nismo bili niti malo lačni, dolgčas pa nam prav tako ni bilo. 

Organizatorjem se zahvaljujem za prečudovito izkušnjo, Vam prijatelji pa se zahvaljujem zato, ker ste me sprejeli medse.

Karin



nedelja, 30. september 2012

SREČANJE KLUBOV NA ERMANOVCU 2012

V soboto 29. septembra je bilo srečanje Gorenjskih KZA klubov na Ermanovcu. Iz našega kluba se ga je udeležilo okoli 15 članov. Organiziral ga je klub iz Škofje Loke. 




Vsi pohodniki smo se zbrali pred gostiščem Lipanj v Hotavljah. Že tu je bilo prijetno s poznanimi in nepoznanimi pohodniki. Polno smeha in prijaznih ljudi. Ko smo bili zbrani, smo se odpeljali do Kopačnice in se peš odpravili do koče na Ermanovcu. Nekateri so šli tudi z avtom. Pot je bila lahka in prijetna, v senci dreves. Minila je hitro v družbi prijetnih ljudi. 




Škofjeloški klub je pripravil obilen prigrizek. Predsednica kluba je imela otvoritveni govor, nato pa smo ob prijetni glasbi harmonike imeli tudi srečolov, pri katerem so vse srečke zadele. Nadaljevali smo z merjenjem višine pršuta. Metanje podkev v dvojicah je močno dvignilo vzdušje. Vsi smo navijali. Pri navijanju so nam pomagali tudi naši štirinožni prijatelji. Za finale smo se pomerili v vlečenju vrvi. Najprej moški, nato še ženske. Tu se je res pokazala zagrizenost in srčnost naših članic. Kljub vsem naporom so morale priznati premoč nasprotnic. Malo nam je tudi ponagajalo vreme, vendar se je srečanje končalo v vedrem duhu. Na poti domov smo bili z mislimi že pri srečanju naslednje leto.

Janez



torek, 05. junij 2012

SREČANJE KLUBOV NA GOLICI 2012


V soboto, 2.6.2012 se nas je 11 pogumnih članov našega kluba odločilo, da se pridružimo 16 članom drugih gorenjskih KZA, ob tradicionalnem srečanju na Golici. 

Zbrali smo se na Planini pod Golico in se spraševali: Ali gremo, ali ne gremo. Ovira je bil pogled v nebo, kjer se oblaki, napolnjeni z dežjem, niso želeli umakniti soncu. Pa vendar, odločitev je padla in smo šli. Hodili smo po blatnih potkah, med drevesi, ki so še dodatno poskrbela za naravni tuš, po ovčjih stezicah, kjer so nas pričakale malce razmočene, a še vedno prelepe narcise, pogačice, planinski mah in še mnogo drugih razneženih cvetlic, ki so bile verjetno presrečne, da jih tudi v takem vremenu kdo obišče. 


Ko smo se podali proti vrhu Golice, na višino 1835 m, se je pršenju iz oblakov pridružil še veter in mraz, megla je postajala gostejša, čeprav se nam je zdelo, da nas morda na vrhu le pozdravi sonce. A zaman! Kljub vsemu, vrh je bil dosežen, veselje v srcih nepopisno, dobra volja na višku. Čeprav je razgled segel samo od enega člana k drugemu in nismo videli čudovitih kulis, ki jih po pripovedovanju članov, ki so že bili tukaj, ponudi Golica, nam ni bilo žal, da smo v tistem trenutku skupaj tam, točno na tistem kraju. 



 Sledil je spust do koče na višino 1582 m, kjer smo se preoblekli, se okrepčali in strnili vtise naše tokratne dogodivščine. Z radostnimi občutki smo se vrnili v dolino. Spet smo dokazali, da smo skupaj močni in marsikaj zmoremo. Vsak posameznik je na svoj način prispeval, da nam je uspelo, pa naj bo to naša »materinska« članica, ki je poskrbela, da smo bili vsi primerno obuti in oblečeni, da nismo bili lačni, ali naša najmlajša, ki s svojimi rosnimi leti dokazuje, da zmore toliko kot mi, pa tisti, ki se trudijo, da se nihče ne izgubi ali zaostane, pa naši fotografi, ki poslikajo nas in še kaj, pa orgličar, ki nam na ustnice privabi pesem, in seveda naši veterani, ki nam s svojo udeležbo dokazujejo, da življenje z abstinenco res dobi novo dimenzijo. 

Naše druženje se je zaključilo z odlično in zanimivo juho našega veterana, pa seveda s kavico ob čudoviti, še topli pehtranovi potici, za katero je poskrbela naša članica.

Cvetka



torek, 22. maj 2012

TABOR BORŠT 2012

V petek, 18.5.2012 smo se podali proti našemu tabornemu mestu v Boršt nad Koprom. Naš načrt je bil druženje s prijatelji in spoznavanje struge reke Dragonje in okolice.




Iz vasi, ki so razpotegnjene po grebenih gričev nad morjem, lahko občudujemo Koper, Trst in ob lepem vremenu tudi celoten Tržaški zaliv. Peljemo se skozi vas Boršt, nedaleč stran se nahajajo obsežni vinogradi Agrarije, sredi med njimi pa naš Lovski dom Marezige. 

V rimskem obdobju se je tukaj nahajalo naselje Elpidium. To področje je bilo nekoč močno poraščeno z gozdovi. Ime Boršt torej sploh ne preseneča. Tukaj naj bi se rodil Sv. Nazarij, prvi koprski škof in zavetnik Kopra. V vasi še danes stoji cerkev Sv. Roka in Sebastijana, ki izvira iz 13. stoletja. Je podružnica cerkve v Truškah. Med 2. svetovno vojno je v okolici Boršta (bunker, oddaljen 30 minut hoje iz središča vasi) delovala Komanda mesta Koper. V vasi so tekom vojne vaščani rešili sestreljenega padalca Charlesa Daughertya. Po vojni so vaščani zgradili zadružni dom in kasneje tudi odkupno mesto, kjer so lahko prodajali svoje pridelke zadrugi in kasneje tudi Agrariji. Električni tok je bil v vas napeljan leta 1954. Do leta 1965 je v vasi delovala osnovna šola, ki še danes kot stavba stoji in je ena največjih v vasi. Vodovod je bil speljen leta 1990. 

Iz ure v uro je bila naša skupina večja. V soboto zjutraj smo bili torej zbrani: 6 veteranov, naš klubski deklič, 14 članov in dva psa, v soboto popoldan pa se je udeležba zamenjala v 7 veteranov, naš deklič, 13 članov in dva psa. 

S kančkom sramu moram priznati, da mi je naše Primorje neznanka, zato sem se še toliko bolj veselila tabora. Nekaj kilometrov od obale smo se znašli med vinogradi na grebenu griča nad Koprom. Najbolj od vsega me je veselila tišina izven naselja. V domu ni bilo ne radia ne televizije, kar sploh ne bi opazila, če se ne bi eden od nas na glas veselil tega. Kot na vsakem taboru je vsak poprijel za delo in kmalu je zunaj gorel ogenj, na katerem se je kuhalo v kotlu, na mizi pa je dišala božanska kava. Vsaka gospodinja je prinesla svojo pogačo in bila vesela pohvale okuševalcev. Klepet in veselje ob snidenju s prijatelji se ni ustavilo od prihoda do odhoda. Smeh pri izbiri prostora za spanje je sprožal salve smeha. Od postavljanja šotorov, postelj v kombiju, na mizah v jedilnici, na tleh v jedilnici, do VIP sob v nadstropju, spanje na izbiro. Pa malo sprehoda za večerjo, sončni vzhod, pa malo sprehoda za zajtrk, pa kava. Potem pa pot.

Nihče od udeležencev ni vedel v kaj se spušča, saj smo pozabili, da je naš vodnik tabornik, željan avantur. Pa tudi kuhar, blagodejen član naše skupine, ki pa ne bi bil tak, če ne bi imel ob sebi partnerja, ki mu je vdan, ga podpira in ga ima rad. Menda smo bili večino časa izgubljeni, ampak v tem smo mi vendar umetniki, po drugi strani pa se je v skupini slišal stavek, da, »če ne veš kam greš, ne moreš biti izgubljen«, ha, ha, ha,...Kot vidite, smo se našli, tako in drugače. Zato smo danes boljši in pametnejši. Smo pa tudi bogatejši za doživetja, ki so nam bila dana. 

Pot je bila nekaj časa tlakovana, kar je še zapuščina Rimske province, vendar se je kmalu spremenila v stezo, potem pa samo še v sledi. Ugotovili smo, da smo pravi stezosledci in željni avantur kot naš vodič. No, če sem čisto natančna, je imel tudi dva pomočnika. Na celotni poti, ki je prvi dan trajala približno pet ur, drugi dan pa tudi nekaj takega, smo ugotavljali, kakšne znamenite podrobnosti je izoblikovala narava in kaj vse nam res ponuja in daje, če le hočemo. V koloni eden za drugim, ki se je občasno nekoliko raztegnila, smo klepetali in si ogledovali primorski svet. 

Kljub temu, da smo starostno precej razpotegnjeni, da smo po aktivnosti precej različni, da so eni maratonci, drugi pa ne, smo hodili kot bi bili vsi športniki. Brez pripomb in slabe volje, zgolj z mislijo, kako lepo nam je skupaj. Naši veterani so za nas vzgled, ker že uresničujejo idejo o prijateljstvu, ki se rodi med rehabilitacijo v klubu. 

Ugotovili smo, da kljub šibkemu toku, Dragonja zna osvežiti utrujenega človeka, da te prijatelji opozorijo na posebnosti v naravi, ki jih sam ne bi opazil in sam delaš prav tako, da ob prijateljih čas mine kot bi trenil. Smeh in orglice so se razlegale po dolini Dragonje tista dva dneva. 






Ogledali smo si Istrsko hišo, obnovljen mlin ob Dragonji, zgoraj omenjeni bunker ter izsušene struge pritokov, trud prebivalcev, da bi ohranili obdelovalne površine kljub težkim razmeram. 

Soglasni smo bili, da ne znamo tržiti lepot Slovenije, pa tudi, da v nasprotnem primeru ne bi doživeli tega, kar smo. 

Ob večerih se je orglicam pridružil tudi zvok kitare. Ker mi je glasba posebej draga, sem hvaležna prijateljem, ki nam na tak način popestrijo druženje. 



Zame je bil eden najmočnejših vtisov sprehod ob obali v Kopru, ki ga je z nekaj besedami opisala naša članica: MEDITACIJA NA OBALI OB SONČNEM ZAHODU S PRIJATELJI. 














Tudi učenje življenja z domačimi prijatelji – psi ima svoj pomen. Prilagajanje drug drugemu je ključnega pomena pri veliki skupini in živali nas včasih naučijo več o nas samih, kot smo pripravljeni priznati. 

Kot aktivna članica bi se rada zahvalila vsem udeleženim, pa tudi vsem, ki so mislili na nas, saj morajo vedeti, da smo tudi mi imeli v mislih vse, ki se niso mogli udeležiti našega tabora. Rada bi poudarila, da premalokrat povemo eden drugemu, da se imamo radi, da cenimo trud in požrtvovalnost vsakega posebej. Vedeti moramo, da celoten mozaik skupine izgubi formo, če manjka le en delček celote, zato je posebej pomembno to, da skrbimo zase, z nič manjšo skrbjo pa tudi eden za drugega.

"Sčasoma postanejo prijateljstva tako vtkana v naš vsakdan, da pogostokrat pozabimo, kako so se rodila, kako zelo se zanašamo nanje, kako neverjetno veliko nam pomenijo in kako dragocena so." (Daphne Rose Kingma)

Vse vas imam rada.

Cvetka



sobota, 28. april 2012

TEK ZAUPANJA V MOJSTRANI 2012

V prečudovitem prazničnem jutru, 27. aprila 2012, smo se člani gorenjskih KZA zbrali na 15. teku zaupanja v Mojstrani. Teka ali sprehoda po skoraj 2 kilometra dolgi progi se nas je udeležilo prek 100 članov, članic in družinskih članov. 

Na tek so se prvi podali otroci, zatem moški, in nazadnje ženske. Vmes pa so se na pot podali tudi pohodniki.

Po teku in pohodu je organizator, Društvo Krma, lepo poskrbelo za vse udeležence z osvežilno pijačo in sladkimi priboljški. Vsak udeleženec je sodeloval s svojo štartno številko tudi v srečolovu in prejel spominsko majico. Udeleženi pa smo bili tudi na razglasitvi rezultatov, saj je naša članica v kategoriji mlajših žensk dosegla zasluženo drugo mesto.

Po prireditvi smo se člani našega kluba odločili še za obisk doline Tamar, kjer smo se sprehodili od Planiških skakalnic do Doma v Tamarju. V prelepem vremenu in dobri družbi je pot hitro minila.

Za zaključek prijetnega druženja pa smo bili deležni še pogostitve s čudovitimi kremnimi rezinami pri našem predsedniku, za kar se njemu in prvi dami kluba lepo zahvaljujemo.

Miro