V hribih mi vedno pridejo na misel tile verzi:
NA GREBENIH GORA
PRVI ŽARKI Z NEBA
KLIČEJO IZ DALJAVE NOV DAN.
JUTRO MOLI BOGA,
PROŠNJE VSEH LJUDI SVETA
NOSI VETER, POSLANEC Z NEBA.
VRH NEBA DAN HITI,
KAKOR PTICA LETI
SONCE VSA NAŠA POLJA ZLATI.
DEŽNE KAPLJE SO SOLZE,
HLADIJO VROČI DAN,
ZVON OPOLDNE OZNANJA BOGA.
KO VEČER RIŠE NOČ,
ZAGORI NEBNI SVOD,
DAN OTOŽNO ZAPIRA OČI.
ANGELOV SPEV DONI
IN POKRIŽA VSE LJUDI,
KO VEČERNA MOLITEV ZASPI.
Letošnji tabor je bil drugačen kot nekaj prejšnjih. Bili smo v Logarski dolini, kjer te mogočnost narave povsem prevzame. Grebeni gora, ki se pnejo nad ozko dolino, vzbudijo v človeku občutek majhnosti. Predvsem se tu zavedam, da sem delček Stvarnosti, edinstven del v neizmernem vesolju. V območju gora me vedno prevzame občutek vernosti, pripadnosti Vsemogočnemu.
Kot del skupine sem vedno odgovorna za delovanje le-te, kot vsak, ki ji pripada. Poseben izziv je njeno delovanje, opazovanje ljudi, kako se z različnimi lastnostmi, značilnostmi, izkušnjami, znamo prepustiti in začutiti drug drugega. Nekaterim uspeva bolj, drugim manj, ampak to ni tako pomembno. Bolj pomembno je to, da se vsi trudimo in postajamo boljši.
Ker smo zadnje tabore preživeli na taborniški način (Igor je organiziral, Igor je nabavil, Igor je kuhal, Igor je stregel, vsi smo se trudili, kava se je kuhala,…) in mi je bilo neizmerno všeč, si niti predstavljati nisem mogla, da bi mi bil tak način tudi všeč. Pa mi je bil.
V Domu planincev smo našli prijazne ljudi, ki so poskrbeli, da nismo bili lačni, da smo bili na toplem in da smo imeli prostor, kjer smo se družili in zabavali. V igri smo iskali in našli otroka v sebi. Sproščen smeh in humor zdravita ljudi. Kot je rekla ena od članic, nas je Bog pogledal skozi »taveliko« okno, ker nam je bilo podarjeno tako lepo vreme.
Prvi večer smo se namestili po sobah in si ogledali okolico Doma. V soboto je ena skupina šla do Klemenče jame, druga pa do planinskega muzeja v Solčavi. Naslednji dan je ena skupina šla do slapa Rinke in do Orlovega gnezda, druga pa dalje na Okrešelj. Po kosilu pa je celotna skupina šla po panoramski cesti od Solčave do Pavličevega sedla in dalje čez Jezersko sedlo domov. Vtise je odnesel s sabo vsak sam in verjamem, da so prav tako polni kot moji.
Letos je datum tabora sovpadel z datumom našega družinskega srečanja na Okrešlju, kamor se vračamo vsako leto. Postal je kraj, kjer se člani družine zberemo v spomin na našega Janija. Je naš povezovalec in varuh, da ne zaidemo s poti prijateljstva in povezanosti. Je moj opomnik na poti, da ne spregledam prestrašenih, žalostnih in negotovih ljudi. Rada imam ljudi in upam, da to čutite tudi vi, ki vam je tale sestavek namenjen. Vem, da imam še veliko dela, da bom približno tak človek kot želim biti.
Hvala, da mi pomagate pri tem in da lahko z vami delim izkušnje, preiskušnje in dosežke.
Cvetka
